V imenitno celoto se je zaokrožila bogata zbirka besedil Bojana Knifica, zavzetost in roka podpore ravnatelja Francija Podlipnika ter Občine Tržič in moje oblikovalsko oko.

Projekt ni bil tak kot vsak. V njem sem na vsakem prelomu srečevala imena, ki so srečevala mene, ko sem v davnih sedemdesetih prihajala v tesne podstrešne sobice na ure flavte in klavirja. S kolesom ali z avtobusom – dolgo na “polovično do Tržiča”, ker sem s svojo neznatnostjo lahko zakrila prava leta. Le izjemoma sem bila pripeljana z avtom in takrat je bil to cenjen privilegij. Ob dolgih urah oblikovalskega procesa, ki si ga takšen projekt zasluži, so se vrstili spomini na tesnobe v duši, ko sem se vzpenjala po stopnicah, nepripravljena na uro, in na veselo dričanje po ograji po opravljenih obveznostih.

Redno se je prebujala hvaležnost ob učiteljskih imenih, ki so meni in mojim hčeram posvečali svoj čas in nas bogatili v disciplini, samozavesti, možganskih povezavah in abstraktnem razmišljanju – kakovostih, ki v življenju pridejo prav na vsakem koraku. Zavedla sem se, da skoraj četrt stoletja, kolikor so moje hčere v seštevku obiskovale glasbeno šolo, ni bilo naključje in ni bilo zaman. Kljub temu, da ne bodo poklicne glasbenice, so prejele ogromno dote za življenje.

70 glasbenih zgodb, v katere je tekstopisec Bojan spretno zapakiral 70 let delovanja Glasbene šole Tržič, bo v veselje vsakemu pravemu Tržičanu. V njih je toliko oseb, ki so zaznamovale tržiško glasbeno dogajanje, in toliko prisrčnih spominjanj, da jih je vredno vzeti v roke. Glasbenim pedagogom pa tudi v bodoče želim veliko poklicnih uspehov, marljivih in nadarjenih učencev, predvsem pa razigranih učnih ur. Srečno stoletnici naproti!

70 let obstaja Vrtec Bled. Prijazen dom malim škratom se ponaša z imenitno lokacijo, srčnim osebjem in tudi s 120-stranskim jubilejnim zbornikom.

V jubilejnem letu pa je vrtec postal bogatejši tudi za celostno podobo tiskovin. Oblikovanje poslovnih tiskovin in PowerPoint predstavitve se je zaključilo z dvema zasnovama: resnejša poslovna je našla svoj navdih v piktogramih skupin, igriva otroška pa v ilustracijah, ki krasijo jubilejni zbornik.

Pozdravi iz raja naj torej poletijo tudi k tebi!

“Častitljivi, visokovredni gospe in gospodje, še nikdar ni bila knjiga enake imenitnosti njih sodbi podvržena …” je ob pomoči Linhartovih besed Tone Strlič otvoril prireditev. Z njo so podbreški kulturniki počastili rojstvo tretje knjige iz zbirke Znameniti Podbrežani. “Podbreška znamenja vere in kulture” so se pridružila monografijama Ivane Kobilca in Mimi Malenšek.

Z omenjenimi besedami je Tone pihnil na dušo meni kot oblikovalki, verjetno pa tudi glavni zaslužni za to imenitnost: avtorici Daci Perne.

150 strani s preko 500 fotografijami bogato predstavi podbreški prostor kot nosilec kulturnih in sakralnih vrednot. Ne pozabi na znamenite prebivalce, ki so Podbrezjam skozi zgodovino vtisnili pečat, in niti na ljudi, ki za bogato dediščino skrbijo danes.

O pretežno nočnih kreativnih seansah, ki so zaznamovale nastanek knjige, je bilo že veliko povedanega. Če drži, da ima noč svojo moč, bodo tudi “Podbreška znamenja vere in kulture” krepko odmevala v srcih Podbrežanov in v širšem kulturnem prostoru.

Čas je torej, da se za trenutke ustavimo in poveselimo:

“Zdaj zapojmo, zdaj ukájmo!
Eden drugmu ogenj dajmo!
Jeza, žalost, le na stran!
Dan’s je moj veseli dan!”

(A. T. Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi)

Če mi nekega dne usahne pogum in vera v moje delo, ga bom vzela v roke. Ta rokovnik. Prelistala bom stran za stranjo, gladila snežno bele liste, ki imenitno vpijajo črnilo, prebrala Alenkin verz ali dva z zdravilnim učinkom, mogoče tudi deset, se ustavila ob Meditaciji tedna, ki me bo tisti trenutek nagovorila, in se z očmi sprehodila preko ilustracij …

Pospominjala se bom njihovega nastanka: vsaka sličica ima svojo zgodbo, povezuje se z besedilom in deluje ubrano kot celota. V novi rokovnik za leto 2021 – že četrti po vrsti, ustvarjen v sodelovanju z Alenko Rebula, Josipo Prebeg in Živo Hren – so se vsule tudi bleščice, kar ga dela še posebno imenitnega.

Ta Priročnik za goreče življenje je eden mojih najlepših izdelkov ever. Je zakladnica biserov za ljubitelje besed in polnovredna hrana za dušo. Je knjiga, ki ji rok trajanja ne poteče, tudi ko koledarček v njej ni več zanimiv. Je lahko zelo lepo darilo.

“…
Iskre iščejo srečanje,
v mogočnem plesu se najdejo
in sklenejo sveti obroč.
…”

Hvaležna sem jim, Alenki, Josipi in Živi, da so v meni prebudile ta bogat ustvarjalni izraz. Takšna zaiskritev se zgodi v najboljših ekipah, kjer kraljuje povezanost in kjer vsak člen spoštljivo ceni drugega. “Hvala za krasnega konja z rdečo grivo. Sem kar skupaj padla, ko sem ga zagledala. Objem iz sonca,” je zapisala Alenka v odzivu na oblikovanje strani 30.

“Letošnji dnevnik vas vabi v gorečnost in sijaj. Vsi imamo svoj notranji ogenj, svojo rojstno luč. Vsak dan lahko najdemo v sebi sončno moč, ki greje nas in sočloveka s pomočjo žive besede. Za trenutek in vsak dan lahko poskrbimo, da ne izgubimo svoje lučke,” povabita avtorici k nakupu.

Zato kot rečeno, če mi usahne pogum, če ogenj v meni začne ugašati, ga bom vzela v roke. Pogladila bom mehko belino ovitka in pod prsti začutila zlate iskrice, ki skoraj slišno oživljajo plamen …

“Kot bakla je zaupanje vase:
pod gostimi oblaki
jo dvigni visoko.
Goreča jasnost jo vžiga
za tvoj srčni načrt.”

In spet bom vedela, da zmorem in da znam.

V hiši Vere vase se leto za letom rojevajo ustvarjalni dnevniki. V leto 2018 nas je pospremila knjižica Blagor ženskam … vsak dan, v leto 2019 pa dnevnik Z lahkim korakom in v veri vase.

Rokovnik Z živim korakom in v veri vase 2020 je posvečen vodi, da bi zajeli iz svoje bogate globine prav vsak dan!

In kako je nastal?

Alenka si je zaželela, da bi spregovorila skrivnost vode. Josipa je zajela iz sebe: iz svojih potovanj po svetu in po človeških dušah, iz čarobnega otroškega časa rastlin in živali, iz srečanj z velikimi učitelji, iz telesa, ki ustvarja, iz darov predanega učenja. Alenka je pustila, da se je vse to dotakne, in besede so zažuborele.

Evina roka pa je vnesla barve, mehkobo in skrivnost vodnega sveta.

Naj knjižica s svojo lepoto lajša vsakdanjost, prinaša prostost, jasnost in lahkost. Naj tvoje življenje zažubori!

Ko sem ji dodelila slogan All I see is magic, pravzaprav še nisem vedela, da je ta čarobnost tako nalezljiva. Zdaj vem.

Nadja je oseba, ki ji v mojih očeh pripada naziv darilo življenja. Certificirana voditeljica delavnic za kreiranje in raziskovanje življenja z orodji Access Consciousnessa je bistra in odločna, pogumna in navdušena, predvsem pa zelo mlada kreatorka, ki s svojo uspešno poslovno zgodbo odpira vrata vsemu lepemu. Tudi tistim, ki smo povezani z njo.

Kaj je še mogoče, draga Nadja? Ti veš, da so meje samo v nas samih in da jih je mogoče pomakniti daleč, daleč …

Skupaj ustvarjava celostno podobo osebne blagovne znamke: logotip, poslovne tiskovine, spletno mesto, kazala za knjige, letne rokovnike … Skupaj iščeva lahkotnost v sebi in v svetu okoli naju. In kakšen čudež lahko ustvariva danes?

BLIŽINA, SVETLOBA, VETER, RESNIČNOST, VODOVJE, ISKANJE, VPRAŠLJIVOST, SLEPILO, RANLJIVOST, DREVESA, MINEVANJE, DALJAVE – so bile njene najljubše besede.

Najbolj plodovita slovenska pisateljica Mimi Malenšek je živela in ustvarjala v našem prostoru, natančneje v Podbrezjah. V knjižnici v Tržiču smo z avtorico Alenko Puhar in urednikom Jožefom Pernetom predstavili njeno monografijo V vročem soncu vonj pelina. Izšla je ob 100-ti obletnici pisateljičinega rojstva.

Mimi je bila – med drugim – sošolka moje babice, obe sta bili rojeni v Avstriji in obe sta odraščali brez matere. Projekt me je torej nagovarjal osebno in uporabno so se izkazali tudi domači arhivi …

Monografijo sem oblikovala kot knjigo dvojčico že znane monografije Ivane Kobilca, obe je namreč založilo Kulturno društvo Tabor Podbrezje.

“Ko se združita duhovnost in fizično delo, pridejo angeli in delo dokončajo,” je zapisala Mimi. Ne bi se mogla bolj strinjati z njo.

Veličasten projekt je ugledal luč sveta: prva monografija o priznani slikarki in svetovljanki Ivani Kobilca.

“Slikarica”, kot jo imenujejo pisni viri iz njenega časa, je živela in ustvarjala v Ljubljani, na Dunaju, v Muenchnu, Parizu, Zagrebu, Sarajevu in Berlinu! V Podbrezje – torej našo soseščino – pa je hodila na počitnice na materin dom in tu ustvarila tudi najbolj znano sliko Poletje.

Ob pobudi in srčnem angažiranju Nataše, Dace in Jožeta iz Kulturnega društva Tabor Podbrezje, sodelovanju Narodne galerije z avtorico besedila Lidijo Tavčar in podpori Rotary kluba Tržič Naklo je tako nastala čudovita publikacija, kakršno si Ivana brez dvoma tudi zasluži.

Z veseljem in ponosom sem kot oblikovalka prispevala k zgodbi, ki širi zavest o naših znamenitih prednikih, in tudi sama odškrtnila vratca v Ivanino zanimivo in slikovito življenjsko zgodbo.

“Mami, ti si vpisana v Zlato knjigo!” je vzkliknila najmlajša, ko je videla moje ime v kolofonu jubilejnega zbornika o pobratenju Tržič – Sainte Marie aux Mines. 

Tole je res moj 320-stranski “novorojenček”, o katerem bo tekla beseda nocoj ob 19h v Knjižnici Toneta Pretnaraja. Ne samo moj, ampak tudi Bojanov, Jožetov, Janin in še mnogih Tržičanov in Alzačanov, ki so zadnjih 50 let ustvarjali spomine in jih tudi zapisali.

“Mogočna zgodba prijateljstva je stkana.”

Prav je, da smo se ji – poleg številnih svečanih dogodkov – tudi oblikovno poklonili na spoštljiv in sodoben način, z vsem, kar takšnemu jubileju pritiče:

– jubilejno celostno grafično podobo,
– bogato dvojezično publikacijo,
– razstavo v tržiškem Tpic,
– predstavitvijo knjige v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja,
– vabili,
– plakati,
– transparenti,
– spominskimi mapami,
– priznanji župana,
– obnovitveno listino o pobratenju,
– zahvalnimi listinami,
– darilci,
– častnim pokroviteljstvom Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.

Za kreativni zamah je bilo torej obilo priložnosti. Vesela in hvaležna sem, da se je “Odkrit pogled in čvst stisk rok” dotaknil tudi mene.

Čeprav sva se poznali že preko Maše – Milena je bila vzgojiteljica moje hčere – naju je na posebno prisrčen način povezalo skupno ustvarjanje knjige. Zadrege pri prvih idejnih zasnovah so privedle do tega, da sva skupaj sedli pred ekran in si nalili čistega vina: risbe morajo prispeti v knjigo cele, od roba do roba. Nič umetniških izrezov in okroglih vogalov. In barve, oh, biti morajo živahne. Je bilo poučno in zabavno in predvsem povezovalno. Pripovedka z ilustracijami otrok je ugledala luč sveta z vsemi detajli otroških mojstrovin, prijateljstvo pa z leti samo pridobiva na žlahtnosti. Naj živi pisani svet otroške domišljije in vzgojiteljice, ki ga znajo ujeti med knjižne platnice!