Archives
S podjetjem A koda plus me povezuje dolgoletno prijetno sodelovanje, ki vedno znova odkriva nove oblikovalske priložnosti. Moram pa omeniti, da tudi pesniške!
Že deveto leto zapored njihove novoletne želje potujejo do poslovnih partnerjev v obliki verzov, pisanih na kožo njihovemu delovanju. Ta staž prinaša nekaj prešernovske samozavesti in vero v pesniški navdih, ki se je sprva zdel zelo izmuzljiv, zdaj pa že vem, da lahko računam nanj. Natančen timing je težko predvideti, a slej ko prej se bo prikazal.
Tjaša me je poiskala, ko je že imela izdelano celostno grafično podobo. Kar pa ni bilo tragično, ker je logotip njenega Zavoda Viam kratkomalo lep.
Poglobili smo se torej v spletne potrebe zavoda za psihoterapevtske, svetovalne in izobraževalne dejavnosti. Natrgali smo nekaj lističev z njegovega “V”-ja in jih potresli po straneh. Še posebno dobro se prilegajo področjem psihoterapije! Ko se je porodila ta zamisel, so se moja usta razlezla v nasmeh … kakor so se tudi Tjašina ob končani oblikovni zasnovi.
Pot bomo našli ali pa jo ustvarili, je vodilna misel Zavoda Viam. Zdaj jo bo še lažje uresničevati: na medmrežju je, kot vemo, poti na pretek.
70 let obstaja Vrtec Bled. Prijazen dom malim škratom se ponaša z imenitno lokacijo, srčnim osebjem in tudi s 120-stranskim jubilejnim zbornikom.
V jubilejnem letu pa je vrtec postal bogatejši tudi za celostno podobo tiskovin. Oblikovanje poslovnih tiskovin in PowerPoint predstavitve se je zaključilo z dvema zasnovama: resnejša poslovna je našla svoj navdih v piktogramih skupin, igriva otroška pa v ilustracijah, ki krasijo jubilejni zbornik.
Pozdravi iz raja naj torej poletijo tudi k tebi!
“Častitljivi, visokovredni gospe in gospodje, še nikdar ni bila knjiga enake imenitnosti njih sodbi podvržena …” je ob pomoči Linhartovih besed Tone Strlič otvoril prireditev. Z njo so podbreški kulturniki počastili rojstvo tretje knjige iz zbirke Znameniti Podbrežani. “Podbreška znamenja vere in kulture” so se pridružila monografijama Ivane Kobilca in Mimi Malenšek.
Z omenjenimi besedami je Tone pihnil na dušo meni kot oblikovalki, verjetno pa tudi glavni zaslužni za to imenitnost: avtorici Daci Perne.
150 strani s preko 500 fotografijami bogato predstavi podbreški prostor kot nosilec kulturnih in sakralnih vrednot. Ne pozabi na znamenite prebivalce, ki so Podbrezjam skozi zgodovino vtisnili pečat, in niti na ljudi, ki za bogato dediščino skrbijo danes.
O pretežno nočnih kreativnih seansah, ki so zaznamovale nastanek knjige, je bilo že veliko povedanega. Če drži, da ima noč svojo moč, bodo tudi “Podbreška znamenja vere in kulture” krepko odmevala v srcih Podbrežanov in v širšem kulturnem prostoru.
Čas je torej, da se za trenutke ustavimo in poveselimo:
“Zdaj zapojmo, zdaj ukájmo!
Eden drugmu ogenj dajmo!
Jeza, žalost, le na stran!
Dan’s je moj veseli dan!”
(A. T. Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi)
Pisalo se je leto 2010, ko sem za podjetje Protim Ržišnik Perc oblikovala grafično opremo vrtca v središču Kranja, ki se je namenjal k prenovi. S čopičem živahnih barv sem zamahnila preko sten, vrat in steklenih površin, grafikam smo poiskali tudi ustrezne barve talnih oblog in ploščic v wc-jih.
Potem je vse potihnilo. Tako se včasih zgodi.
Deset let kasneje pa prejmem klic: a veš tisti vrtec …? Bi lahko malo dopolnila projekt? Nekaj shem je potrebno predrugačiti, nekaj malega dodati in pred šolo bi postavili obeležje s portreti Simona Jenka – po njem se šola imenuje – in Emila Navinška, prvotnega arhitekta objekta. Z Alenko Močnik, arhitektko prenove, sva ponovno zavihali rokave.
Ko sem se čez nekaj tednov sprehodila skozi “moje” gozdove, jase in savane, so me pozdravljali levčki, žirafe, jeleni, ježki in veverice tako navihano, kot bi se rodili dan poprej in ne davnega 2010. Metulji so frfotali lahkotno in igrivo, natanko tako, kot je prav, da sprejmejo uka in varstva željne malčke. In moje srce je pelo in plesalo ob vsakem koraku skozi te lepe prostore, ki so zdaj postali več kot vrtec: vrtec in šola!
Kot bi se moj izgubljeni otrok po dolgih letih pojavil med vrati, tako sem se počutila in občudovala njegov veseli obraz.
Kako dobro, da se živalski svet ne postara. In da nekatera semena vzklijejo dolgo zatem, ko si jih zadnjič zalil ter potem pozabil nanje. Prav nobeno naše delo ni opravljeno zaman, razmišljam te dni. Le včasih je potreben čas, da bilka doseže zaznavno višino in da sad obrodi. Da se izgubljeni otrok vrne k mami in razveseljuje … druge otroke!
Naj bodo stene, ki so na novo zaživele, prijazno zatočišče malim bučkam. In naj znanje kot na krilih metuljev frfotajoče lahkotno vstopa vanje.
Če mi nekega dne usahne pogum in vera v moje delo, ga bom vzela v roke. Ta rokovnik. Prelistala bom stran za stranjo, gladila snežno bele liste, ki imenitno vpijajo črnilo, prebrala Alenkin verz ali dva z zdravilnim učinkom, mogoče tudi deset, se ustavila ob Meditaciji tedna, ki me bo tisti trenutek nagovorila, in se z očmi sprehodila preko ilustracij …
Pospominjala se bom njihovega nastanka: vsaka sličica ima svojo zgodbo, povezuje se z besedilom in deluje ubrano kot celota. V novi rokovnik za leto 2021 – že četrti po vrsti, ustvarjen v sodelovanju z Alenko Rebula, Josipo Prebeg in Živo Hren – so se vsule tudi bleščice, kar ga dela še posebno imenitnega.
Ta Priročnik za goreče življenje je eden mojih najlepših izdelkov ever. Je zakladnica biserov za ljubitelje besed in polnovredna hrana za dušo. Je knjiga, ki ji rok trajanja ne poteče, tudi ko koledarček v njej ni več zanimiv. Je lahko zelo lepo darilo.
“…
Iskre iščejo srečanje,
v mogočnem plesu se najdejo
in sklenejo sveti obroč.
…”
Hvaležna sem jim, Alenki, Josipi in Živi, da so v meni prebudile ta bogat ustvarjalni izraz. Takšna zaiskritev se zgodi v najboljših ekipah, kjer kraljuje povezanost in kjer vsak člen spoštljivo ceni drugega. “Hvala za krasnega konja z rdečo grivo. Sem kar skupaj padla, ko sem ga zagledala. Objem iz sonca,” je zapisala Alenka v odzivu na oblikovanje strani 30.
“Letošnji dnevnik vas vabi v gorečnost in sijaj. Vsi imamo svoj notranji ogenj, svojo rojstno luč. Vsak dan lahko najdemo v sebi sončno moč, ki greje nas in sočloveka s pomočjo žive besede. Za trenutek in vsak dan lahko poskrbimo, da ne izgubimo svoje lučke,” povabita avtorici k nakupu.
Zato kot rečeno, če mi usahne pogum, če ogenj v meni začne ugašati, ga bom vzela v roke. Pogladila bom mehko belino ovitka in pod prsti začutila zlate iskrice, ki skoraj slišno oživljajo plamen …
“Kot bakla je zaupanje vase:
pod gostimi oblaki
jo dvigni visoko.
Goreča jasnost jo vžiga
za tvoj srčni načrt.”
In spet bom vedela, da zmorem in da znam.
Ko je nastajala idejna zasnova “mišje zgodbe” za Hišo domačih sirov, ni nihče niti slutil, da gre za preroške vsebine. Korona je bila tiste dni v nizkem štartu … Mi pa smo si “za-MIŠ-ljali popoln svet”, ne da bi vedeli, da ga bomo za kar nekaj časa izgubili. Os-MIŠ-ljali smo uporabo ekoloških vrečk in si do-MIŠ-ljali, da so izdelki Hiše domačih sirov tako odlične vrste, da je vredno zaviti ponje v arkade Plečnikove tržnice. Tega zadnjega si pravzaprav nismo domišljali – to smo vedeli zagotovo in vemo tudi še danes.
Kako pa si ti za-MIŠ-ljaš popoln svet?
Ilustracije: Ana Škrbec
Da bo šlo za prefinjeno eleganco, sva vedeli obe že na začetku. Da se bova ujeli, se je zdelo zelo verjetno. Ko pa sem dobila še tole sporočilo od Nataše, se je zdel ves trud poplačan – z neko drugo valuto: “Tko lepo, da sem vmes pozabla dihat. Nič še ne odgovarjam, kar me sprašuješ … bom … ampak samo da veš … TO JE TO!”
Probeauty je blagovna znamka, ki na kakovosten in naraven način skrbi za tvoje lase, obrvi, trepalnice, kožo. Je zate, če se ceniš.
Natural. Beautiful. You.
Poklicala me je s poslovno idejo, ki mi je bila takoj blizu. Morda zato, ker odvrača od ekranov in obnavlja človeški stik. Morda zato, ker se ozira za sistemsko oblikovno rešitvijo, kjer se sama zelo najdem. Morda zato, ker ljubim besede – tu bodo imele glavno vlogo. Morda pa preprosto zato, ker sem mama.
Martina me je navdušila z jasno vizijo in vero v projekt. Z domiselnimi besedili. Z energijo, ki je ravno prav prodorna, da obrodi, in ravno prav umirjena, da dopusti kreativno zorenje.
Logotip, kartice, embalaža. Za otroke, za najstnike, za odrasle. Oblikovna zasnova celotnega sistema se je rojevala ob lahkotnem prelivanju idej, v procesu, kjer poslovni stik nehote preraste v prijateljstvo. Bolj ko sem sedela s projektom, bolj se je zadeva zdela smiselna in takorekoč nujna. Kako da takšne kartice še ne obstajajo?!
Pred očmi so se mi odvrtele dolge ure v avtomobilu, ko so bile hčere še majhne. Na cestah do Pariza, Amsterdama, Osla in Stockholma, na pohajkovanjih po Toskani, Provansi in Balkanu, na brezštevilnih migracijah k morju ali k smučišču … je bila del nujne opreme zajetna zaloga iznajdljivosti staršev, da smo iz vožnje napravili prijeten čas. Ni nam šlo slabo. A če bi se vrnila v to dobo, bi vzela s seboj Martinine kartice.
In ko bom šla z mojima mladima romarkama na naslednji camino, jih bom na vsak način vzela s seboj. Dekleti radi raziskujeta sebe in svet, njuno glasno razmišljanje me zelo bogati. S karticami bomo tkale nitke povezanosti.
– Če bi imela čarobno moč, kako bi jo uporabila?
– V čem si drugačna od drugih?
– Kako si predstavljaš Boga?
– Ali bi bila včasih rada nevidna in zakaj?
Sanja in Mariša bosta vandrali po svojih notranjih čudežnih deželah, jaz pa se bom učila poslušanja. Predvsem poslušanja.
To si moram zapisati za uho.
Za ustvarjalni proces sva si vzeli čas. Ali si ga podarili, kakor vzameš. Celo leto je počasi rojevalo osebno blagovno znamko. Obe verjameva, da je v tem neka kvaliteta: da se ustaviš, začutiš, prespiš. Rodiš, ko je čas za rojstvo. Obe veva, da je porajanje lastne blagovne znamke potovanje skozse. Srečevanje z omejitvami in programi uma. Odkrivanje zakladov duše. Spraševanje, kdo sem in kdo želim biti. Prelivanje najdb v simbole.
Patricija svoje delo najkrajše opiše kot skrb za pretok, prisotnost in sledenje duši. Je skrbnica ženske duše.
